GORAN BERTOK: ŠTIRI SERIJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. avgust ― Sreča je vedno bolj ali manj lažna, zlagana in umetna (za fasado sreče se skrivajo laž, kič, vulgarnost; podobe, ki jih kažemo drugim). Trpljenje, na drugi strani, je vedno bolj ali manj pristno (nihče se ne hvali z revščino in pomanjkanjem). Kraji trpljenja, bolečine in revščine so kraji resnice, resnica pa je – tako se vsaj zdi – grda. In resnica je, da boste umrli in da vaša smrt ne bo niti najmanj dostojanstvena. G.B.

MITJA KONIĆ: MENTALITETA RISBE: 2012 - 2022

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. avgust ― Mitja Konić veliko pozornosti posveča razvoju lastne tipologije, ki stremi h konstantnim novitetam, predvsem pa avtentičnosti prepoznavnega sloga. Pogoste so zamejitve v sami risbi (t. i. primarna risba), ki ponujajo vpogled v novo dimenzijo, vesolje novih linij, smeri in form. Umetnik se na razstavi predstavlja z več kot 150 deli, večinoma risbami, ki se likovno povezujejo tudi z razstavljenimi platni velikega formata. Po številu razstavljenih del gre za avtorjevo doslej najobsežnejšo pregledno razstavo, s katero obeležuje svoje desetletno ustvarjanje v Nemčiji in hkrati vrnitev v domače kraje.

LUCIJA ROSC: SUPERPOZICIJE / SUPERPOSITIONS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. julij ― Pravilo superpozicije je v polju geologije izraz za metodo določanja starosti fosilov, ki sledi pravilu, da se mlajše plasti usedlin vedno nalagajo na starejše. S tem terminom Lucija Rosc opisuje lastno delo, saj v njeni različici superpozicij novo vedno nastaja v relaciji do starega. Z raziskovanjem pomena arhiviranja in ohranjanja predmetov iz svojega družinskega okolja ustvarja družinski album, mešanico fotografskih kompozicij iz navidezno naključnih predmetov in svojih umetniških intervencij. Na samostojni razstavi v Galeriji Škuc predstavlja fotografska dela, ki jih tokrat združuje z instalacijo, videom in interaktivno videoigro, večmedijska razstava pa vzpostavlja odnos med njenimi spomini in otroškimi vtisi ter njeno sedanjo estetiko. V novih delih, deloma nastalih v kontekstu umetničine magistrske naloge, prvič eksplicitno pokaže intimno plat svojega ustvarjanja, saj so njene prepoznavne živobarvne kompozicije postavljene ob bok družinskim fotografijam starih staršev iz umetničinega zgodnjega otroštva. Prav dedek in babica sta z nenehnim zbiranjem raznovrstnih predmetov ključno vplivala na njeno umetniško prakso, ki temelji na poveličevanju navidez neuporabnih ali nezanimivih, vsakdanjih predmetov. Skupki različnih materialov, ki izvirajo iz njenega otroštva ali pa jo nanj spominjajo, imajo v kompozicijah osrednje mesto. Naj gre za pest frnikol, čopičev, plastično igračo ali staro kolebnico, v vpadljivo osvetljenih konstrukcijah postajajo vsi avtonomni subjekti. Njen pristop k fotografiranju, ki z bleščečo osvetljavo spominja na oglaševalsko fotografijo, z izborom preprostih (a za umetnico sentimentalnih) predmetov vseskozi deluje kot igra. Poleg fotografskih kompozicij, s katerimi Rosc gradi svojo prepoznavno estetiko, se na razstavi Superpozicije bolj kot kadarkoli posveča konceptu spomina in tvorjenja fiktivnih pripovedi. V videoigri Udén[1] je prizorišče njenega otroštva njiva starih staršev v Zgornji Savinjski dolini, ki jo najemata že iz časa pred njen

MATHIAS GARTNER in VERA TOLAZZI: TRANSPARENCY OF RANDOMNESS / TRANSPARENTNOST NAKLJUČNOSTI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. julij ― "Transparentnost naključnosti" je instalacija, ki omogoča vpogled v svet naključja in njegovo uporabnost v matematičnih modelih. V sedemindvajsetih prozornih kubusih, ki lebdijo v prostoru, robotski mehanizmi omogočajo nastajanje naključnih vzorcev s kotaljenjem igralnih kock. V vsakem od kubusov je notranja klančina prekrita z različnimi organskimi materiali, s čimer je v istalacijo vključena kompleksnost naravnih okolij. Rezine pomaranče, mah, semena, rože in še mnogo drugih biomedijev ustvarja edinstveno zvočno izkušnjo, skozi katero lahko spremljamo vpliv raznolikih nepravilnih površin na padanje kock. Skupek naključnih števil, ki nastaja s pomočjo nepredvidljivih kotaljenj, je osnova za izračun števila pi (𝝿) v realnem času, kar na impresiven način prikazuje pomembno vlogo naključnosti v znanstvenih raziskavah. Umetniška postavitev ponuja fizično izkušnjo zapletenega medsebojnega vplivanja nepredvidljivosti in stohastičnosti v matematičnih in fizikalnih raziskavah. Instalacija nam tako omogoča potopitev v dimenzijo nepredvidljivosti, kjer lahko interaktivno postanemo del generiranja naključnosti, ki je mnogo več kot le nerazumljivo vzorčenje sledi kotaljenja in nizanja številk, ki jih računalnik zapisuje v podatkovno bazo. The Transparency of Randomness by Vera Tolazzi and Mathias Gartner took a look at the mathematical and philosophical aspects of randomness. In conversation with STIR, the duo discussed why the notion of randomness is a relevant discussion today. They say, “With our installation we show that random numbers can be used for scientific calculations, by using so-called Monte Carlo methods. The installation continuously generates random numbers by rolling 27 dice and collecting the results. With these results we approximate the famous number Pi, a number you most probably know from calculating the area of a circle. The more often we roll the dice, the more precise this approximation of the number Pi will be. This method is rather simple and shows

SKUPINSKA RAZSTAVA / GROUP EXHIBITION: RDEČA / SEEING RED

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. junij ― Razstavljajo: Goran Bertok, Conny Blom, Nina Slejko Blom, Ksenija Čerče, Marjan Gumilar, Herman Gvardjančič, Dušan Kirbiš, Peter Koštrun, Zmago Lenardič, Ira Marušič, Andrei Molodkin, Katja Pal, Tadej Pogačar, Uroš Potočnik, Oto Rimele, Vlado Stjepić. Na začetku je predstava rdeče, ki sploh ni pigment, ampak nekakšna plazma, fluid, neoprijemljiva »snov«, mokra, suha, redka, gosta, prosojna, zatemnjena …, v kateri lebdijo stvari, ne predmeti, ker jim je fluid odvzel identiteto: tako sem videl fotografije Koštruna in Bertoka, projekcijo Molodkina. Potem je rdeča posebna molekularna snov, ki se lahko uvija, ostri, poleže, napenja ali drobi, kakor ji dopušča uporabljena tehnologija in modelna struktura. Vsi ti postopki so izvedljivi v katerikoli vizualni stroki, denimo v dizajnu ali kiparstvu. V kiparstvu se rdeča spremeni v pokrivalno in pripovedno površino, v dizajnu pa so plastične in druge umetne snovi že same po sebi obarvane in jih je treba samo še modelirati. Za takšne uporabe je značilno, da rdeče ne vidimo izključno kot barvo, ampak kot umetelno snov z lastnimi in včasih nepredvidljivimi prostorskimi razsežnostmi in rizomsko dinamiko. Za digitalno imažerijo, v kateri sta se resnica in laž prepletli do neprepoznavnosti, je značilno, da v svojem napredovanju sproti odpravlja nekdanje utrjene, arhetipske predstave in vrednosti rdeče in jih prekriva z glamuroznim spektaklom umetelnih videzov. Rdeča je izgubila enosmerne lastnosti napadalnosti, jeze, vzkipljivosti, nestrpnosti, moči in prestiža, je samo še ena medijska, blagovna barva, ki ji je v splošnem potrošništvu splahnel arhetipski pomen. Res je še vedno povezana s čustvi, a za ljubezen, seks in strast, ljubosumje in maščevalnost so nam na voljo digitalni odtenki, ki se v medijski ponudbi tako hitro spreminjajo, da od stabilnih, tradicionalnih pomenov ne ostane dosti. Če je bila včasih rdeča tudi topla in pozitivna barva, je zdaj pomembnejša njena oblikovana vidnost v modi, notranji opremi in urbanem transport

UROŠ WEINBERGER: METAVERSE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. junij ― Uroš Weinberger je v slovenskem umetnostnem prostoru in širše že dobro uveljavljen vizualni umetnik, ki ustvarja v glavnem na področju figuralnega slikarstva, predvsem slike, risbe in murale, občasno pa tudi instalacije. Njegova dela vselej nastajajo kot odziv na aktualno družbeno dogajanje, pri čemer ga še posebej zanima razmerje med realnostjo in fikcijo. V tem okviru raziskuje takšne ali drugačne konstrukcije realnosti v povezavi z različnimi ideologijami, političnimi ali ekonomskimi interesi ter znanstvenimi in tehnološkimi dosežki. To raziskovanje ga je v zadnjem času, ko vsakdanje življenje poteka vse bolj v računalniškem okolju in na medmrežju, pripeljalo do ustvarjanja virtualnih svetov, kjer med realnostjo in fikcijo ni več trdnih meja, razlikovanje med enim in drugim pa povsem poljubno. Proces nastajanja Weinbergerjevih slik je že vrsto let enak. Umetnik se pri ustvarjanju svojih del večinoma poslužuje že obstoječih podob, ki izvirajo iz sodobnih komunikacijskih medijev, kot so različne publikacije (časopisi, revije), televizija in internet, ali iz strokovne in umetniške literature ter filma. Podobe jemlje iz njihovih prvotnih kontekstov in jih sestavlja v nove celote (digitalni kolaž), ki jih nato prenese na platna srednjih ali večjih formatov. Pri tem se poslužuje različnih slikarskih postopkov, ki jih večkrat uporabi tudi na istem platnu. V starejših delih (2008–2013) je pogosto združeval megličaste barvne ploskve v ozadju z risbo figur v ospredju, okrog leta 2015 pa se začne eno in drugo postopoma drobiti, dokler se v najnovejših delih (2018–2022) ne razprši v povsem »pikseliziran« svet – tu so figure bolj ali manj zabrisane silhuete, postavljene v prostor iz megličastih barvnih pik in črtic, ki se ponekod sestavijo v prepoznavne elemente krajine, kot so stanovanjski bloki ali drevesa, drugod v fantastične mrežaste strukture ali vesoljska plovila. V tem svetu ni povsem jasno, kje in kdaj figure prehajajo v prostor (in obratno), saj vse prežema enaka fl

KATRIN HOCHSHUH in ADAM DONOVAN: EMPATIČNI ROJ / EMPATHY SWARM

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. junij ― Empathy Swarm je umetna življenjska oblika, ki raziskuje družbeno interakcijo med nečloveškimi bitji z uporabo vedenja in gibanja kot jezika za medvrstno komunikacijo, ki jo lahko razume tudi človeški opazovalec. Interaktivno robotsko umetniško delo, ki vključuje 10 robotov, je raziskovalna platforma za utelešenje umetne inteligence in raziskuje predstavo Marie-Luise Angerer o afektu in njeno opozorilo, naj ohrani naključje pri življenju kot posebno odprto obliko možnosti, ki bi jo zlahka izgubili skozi prepletanje tehnologije, življenja in okolja v togem sistemu AI. Gonilna sila vsakega posameznega robota je oblika emergent AI, ki izhaja iz razširitve in modifikacije Boidov Craiga Reynolda, programa umetnega življenja, ki ga je razvil leta 1986 in je temeljil na treh načelih za simulacijo obnašanja ptic v jatah: ločitev, poravnava in kohezija, ki bi jo lahko razlagali kot osebni prostor, konformizem in zvestobo. Družba neantropomorfnih bitij, ki deluje kot živ organizem lastne narave, ustvarja čustveno nabito vzdušje, ki deli nastajajočo zgodbo o nepričakovanih srečanjih z vsemi akterji, ki vplivajo na sistem, ki se nenehno razvija. Empathy Swarm, ki pripoveduje abstraktne različice družbene interakcije, integrira stroje kotr družbena bitja v smislu Catherine Malabou, ki uporablja ta izraz, da poudari potrebo po antitezi kapitalistično in imperialistično motiviranim optimizacijskim ciljem algoritmov, ki so jih postavila velika tehnološka podjetja. Empathy Swarm is an artificial life form that explores social interaction between non-human beings using behavior and movement as a language for interspecific communication that can also be understood by the human observer. The interactive robotic artwork, which includes 10 robots, is a research platform for the embodiment of artificial intelligence and explores Marie-Luise Angerer’s notion of affect and her warning to keep coincidence alive as a special open form of possibility that could easily be lost through technolog

ŽIVA DRVARIČ: APARTHOTEL

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. junij ― »Od včeraj stanujem nadstropje niže. Nočem reči na glas, toda stanujem niže. Na glas nočem reči zato, ker se nisem preselila.« Ilse Aichinger Zdi se, da se nenavadnemu prostoru Žive Drvarič morda še najlažje približamo prek literature – fiktivne naracije in poetičnih podob. Zamišljam si zgodbo o vzporednem svetu, skoraj takšnem, kot je naš vsakdan, ampak le skoraj. Nekje med sanjavostjo in nelagodjem odkrivamo drobne razlike: okna ne odpirajo pogleda navzven, stopinje ne vodijo nikamor, ampak razkrivajo dvojnosti in/ali dileme, vsakdanji predmeti so popačeni. Je v prostoru pravkar nekdo bil? Je pozabil čevlje? Bi nas morda moralo biti strah? Čas se je ustavil. Vsakdan je vsaj od devetdesetih pogosta in priljubljena tema vizualne umetnosti; še pred tem so med pariške ulice hoteli poetičnost in presenečenje zanesti francoski situacionisti; umetnost so vsakdanu želele približati avantgarde. Kaj se dogaja, kadar se ne dogaja nič, se je v sedemdesetih spraševal Georges Perec, ki naj bi nekaj časa prijateljeval z Henrijem Lefebvrom, prvim imenom teorij vsakdana. Francoski avtorji so tedaj poudarjali predvsem politični in socialni vidik vsakdana, a ne morem si kaj, da v Perecovem navodilu, naj prevprašujemo svoje čajne žličke (»question your teaspoons«) in se vprašamo, kaj je pod tapetami, ne bi slišala prizvoka sumničavosti. Kot da se bo ob natančnem pogledu izkazalo, da čajne žličke živijo dvojno življenje, pod tapetami pa se razpira nov svet. Svet, ki ga večinoma stežka opazimo, saj je definicija vsakdana prav to, da smo vanj potopljeni oz. da je po Perecu pod pragom vidnosti. Vsakdan je tisto nedosegljvo, do katerega imamo vedno že dostop, je menil Maurice Blanchot, ki je poudarjal, da se vsakdan izmika, uhaja (»the everday escapes«). Morda prostor Žive Drvarič skuša uloviti pogled na vsakdan tako, da so v njem običajne stvari podvojene, razdvojene, razpete med dva pola, nedelujoče in nelogične. Oziroma – drugačelogične. Če vsakdan določa predvsem rutina minevajočega č

TENDENCE V ABSTRAKCIJI: SISTEMI, TEHNOORGANIZMI, INFORMACIJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. maj ― Razstavljajo: Uršula Berlot Pompe, Suzana Brborović, Boštjan Drinovec, Duša Jesih, Roman Makše, Tobias Putrih, Mojca Zlokarnik Koncept abstrakcije v sodobnosti zavzema bistveno drugačen odnos do resničnosti od idejnih tokov, ki jih je zastopala umetnost klasičnega in povojnega modernizma. Če so slednji vzpostavljali subjektiven odnos do zunanjosti skozi njeno simbolno, estetsko, utopično reinterpretacijo in likovno redukcijo, je danes abstrakcija inherentni del vsakdanjega življenja in njegovih abstrahiranih rutinskih operacij. Namesto formalne inovacije abstraktno formo osmišlja tematska evolucija, ki se v umetnosti odziva na nevidno abstraktno strukturo operacijskih sistemov, tehnoloških naprav, algoritmov in kibernetske infrastrukture, pa tudi na geometrijo urbanega okolja, hipotetične objekte znanosti, dinamične ekonomske in biološke sisteme. Naravo, nezavedno, ekspresivno izraznost telesa, ki so opredeljevali estetiko abstraktne forme, nadomeščajo računalniške simulacije in vizualizacije, umetna inteligenca in tehnološki pripomočki, ki vzpostavljajo nova razmerja med telesom, subjektom in tehnologijo, med umetnimi in organskimi svetovi. Umetniki na razstavi se skozi različna tematska izhodišča in medije odzivajo na te izzive sodobnosti, pri tem pa je abstrakcija ponovno aktualna kot območje za nove vstope v dojemanje in razkrivanje procesov in mehanizmov, ki določajo realnost; še vedno ustvarja alegorične podobe sveta, le da se je ta bistveno spremenil. kustosinja: Nadja Gnamuš

IVA TRATNIK: MIŠICE POČASNIKOV

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 20. maj ― Bodibildajo se konci, medtem ko jih upodabljamo. A kontemplacija konca napravi zarezo v času in tudi konec se za trenutek ustavlja. Bolj ko smo počasni, lažje spreminjamo smer. Ampak, vsak konec ima svoj konec. Lahko smo zelo počasni, nismo pa počasniki. V estetiki anatomskih atlasov, z bucikami pripetimi, nekoč živimi objekti opazovanja, v baročnem patosu, križanem z risanko, se razgrinja človekovo posthumno življenje: v umetni inteligenci, v predmetih (igračah, izumih), fantazmah, ki jih je ustvaril, in lobanjah izumrlih živali, ki jih je pustil za sabo. Vse preraščata flora in (mutirana?) favna. Metoda tega slikarstva je montaža, ki sorodno tradiciji surrealizma sopostavlja nezdružljive motive v transgresivno trenje. Razlika je v tem, da inspiracija niso nujno sanje, saj je resničnost sama podobna (morastim) sanjam. Antiutopija objektiviziranih teles ljudi in živali je tu predstavljena onkraj dobrega iz zlega, celo z določeno mero užitka oblik in barv. Življenje po človeku, kot ga poznamo, je pestro, bujno in gre svojo pot. Slikanje ob koncu človeštva je brezsramen eskapizem. Umetnik se pretvarja, da rešuje človeštvo in na svoja pleča simbolno prevzema breme odgovornih.

PO RESNIČNIH DOGODKIH / BASED ON TRUE STORIES: Prostori in artikulacije seksualnosti

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. maj ― V zadnjih treh desetletjih, zaznamovanih s prehodom iz socializma v kapitalizem, vojnami na Balkanu, kulturno kolonizacijo Vzhoda ter nedavno z resnimi učinki globalnega segrevanja, prične sodobna umetnost tudi skozi seksualnost obravnavati dimenzije političnega v osebnem in vsakdanjem življenju. Pri umetnosti, ki se ukvarja s seksualnostjo, ne gre več za upodobitve golega telesa in spolnega akta, niti se ne razpravlja o razliki in meji med erotično umetnostjo in pornografijo, kar je bila prej v slovenskem prostoru prevladujoča oblika naslavljanja spolnosti. Umetniška dela izhajajo iz razumevanja seksualnosti kot družbene konstrukcije ter skozi performativne prakse in reprezentacijo telesnosti raziskujejo (sodobne) oblike intimnosti in (nove) prostore užitka, pogoje seksualnega dela in poti do sprememb, kulturne vpise v dojemanju in mehanizme objektivizacije telesa, represivnost hetero patriarhalne paradigme in procese osvobajanja od binarne družbene ureditve. Od devetdesetih dalje se umetnost, ki obravnava področje seksualnosti, navezuje na feministično teoretsko polje ter kvir študije in postane z namenom emancipacije najrazličnejših oblik seksualnosti in izrazov spola prostor reprezentacije množičnosti identitet in dejavna platforma za doseganje sprememb, še zlasti v pogledu dekonstrukcije patriarhalnih pojmovanj ženskosti in hetero normativnih razumevanj spolnosti. V tem oziru sta pomembna festivala Mesto žensk in Rdeče zore, ustanovljena sredi in konec devetdesetih, ki se zavzemata tudi za večjo zastopanost žensk v kulturi. Drugo polovico devetdesetih na Slovenskem zaznamuje obrat k telesu in prodor umetniških del, ki kritično in pogosto radikalno naslavljajo vprašanja telesnosti in seksualnosti, pomemben prostor predstavljanja tovrstnih praks postane Galerija Kapelica, ki je z neposrednostjo dogodkov, kot npr. v okviru mednarodnega festivala performansa Eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz, stopnjevala izkušnjo gledalca. Uveljavita se body art perf

ADRIJAN PRAZNIK: BACK TO NORMAL!

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. april ― Adrijan Praznik na razstavi Back to Normal! v RAVNIKAR GALLERY SPACE premierno predstavlja izbrana dela povsem nove slikarske serije. Z izjemo dela Back to Normal!, že razstavljenega na razstavi, ki jo je ob zaključku dvoletne rezidence v MGLC Švicariji Praznik pripravil v januarju 2022, so preostala dela na ogled prvič, skupaj pa v pričujoči postavitvi odstirajo pogled na umetnikovo ustvarjanje v letu 2021 in specifičen raziskovalni preobrat, ki je v preteklem letu vzniknil v njegovi praksi. Slikarska dela monumentalnih in manjših formatov so v svojih prvih nanosih asemblaži, katerih površina se, zahvaljujoč premišljenemu plastenju bodisi tekstila bodisi papirja, reliefno guba. Praznik z izjemnim posluhom za materialnost slike ujame krhko ravnotežje navidezne kontradikcije med na eni strani poudarjenimi fizičnimi aspekti slike in na drugi dejstvom, da se razstavljena umetniška dela v svoji osnovi ukvarjajo s praznino oziroma odsotnostjo. Večslojne slikarske površine namreč dopolnjujejo posamezne besede ali stavki, a brez telesa, ki bi jih izgovarjalo, kot so brez pripadajočega telesa tudi odrezani kosi blaga. To svojevrstno nasprotje pomenljivo priča o umetnikovem preusmerjenem ustvarjalnem fokusu – navdiha, likovnih paralel in motivnih referenc ni iskal v sferi vizualne umetnosti, pač pa v filozofiji in literaturi. Praznine, teme in odsotnosti (razuma) ne razume kot nujno negativnih pojmov: ukvarjati se je pričel tudi z iracionalnim kot lastnostjo, inherentno sleherniku. V nezadovoljstvu nad nezmožnostjo obvladovanja sveta, tako notranjega kot zunanjega sveta, in pomanjkanja vpliva na zunanje dejavnike, ki so po definiciji neukrotljivi, je pričel premišljevati, da edina pot do spoznanja (samega sebe) ni nujno racionalna. Their first applications of paint transform the paintings of monumental and smaller formats into assemblages whose surface contains reliefs and creases thanks to the considered layering of fabric or paper. With an extraordinary feel for the materi

VALERIE WOLF GANG: ČUDOVITI OBRAZ UMETNE INTELIGENCE / THE BEAUTIFUL FACE OF ARTIFICIAL INTELLIGENCE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 27. april ― V središču umetniškega raziskovanja Valerie Wolf Gang ležita kompleksno razmerje med človekom in tehnologijo ter vpliv slednje na družbo, predvsem na človekovo dojemanje lastne identitete. Izhodišče razstave sta bila vprašanje, ali je lahko umetna inteligenca kreativna brez človekovega prispevka, in avtoričin projekt Fluid (2018), v okviru katerega je s pomočjo poezije nevronske mreže učila ustvarjalnosti, pri čemer se je osredotočila na tematiko zdravega življenjskega sloga. Kot posledica večmesečnega sodelovanja z računalnikom so se začele spreminjati tudi njene vsakodnevne navade, kar je vodilo v preoblikovanje umetničinega telesa. Osrednji del razstave je interaktivna instalacija z baročnim okvirjem, v katerega je vstavljeno digitalno zrcalo. Instalacija vsebuje tri odvode v smislu treh gradnikov človekove samopodobe: njegovega lastnega videnja samega sebe, projekcij in želja ter vidika družbe. Prvi pogled v zrcalo obiskovalcu tako omogoča pogled na lastno telo v njegovi realnosti. Drugi izpostavlja obiskovalčev notranji svet, saj se ob namestitvi merilnika možganskih tokov na glavo podoba v zrcalu začne spreminjati, dodatno pa se videz podobe preoblikuje še s črpanjem podatkov – denimo o vrednosti delnic, bitcoina ali temperaturi ozračja – z interneta.Druga razstavljena dela vsebujejo veliko mero umetničinih intimnih izkušenj s tehnologijo, z njimi Valerie Wolf Gang obiskovalcu razkriva posamezne zgodbe iz zgodovine svojega raziskovanja umetne inteligence, programske opreme, predvsem pa robotike. Video v zanki tako prikazuje industrijskega robota za barvanje avtomobilov, ki ga prek učenja pozdravnega »Hello, nice to meet you« poskuša počlovečiti. Serija fotoprintov v šestih dejanjih prikazuje umetničino enomesečno sobivanje z robotom, pri čemer združuje izmišljeno in resnično zgodbo. Znotraj fiktivne pripovedi se omenjeni robot odmakne od treh zakonov robotike Asimova in si umetnico od začetnega dejanja – poskusa odvzema skodelice kave – postopoma podreja. Na p

SKUPINSKA RAZSTAVA: POŠASTI SO LJUDJE / ALL MONSTERS ARE HUMAN

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 26. april ― Razstavljajo: Mirsad Begić, Goran Bertok, Saša Bezjak, Andrej Brumen Čop, Matej Čepin, Tina Dobrajc, Mito Gegič, Milan Golob, Natalija Šeruga Golob, Zdenko Huzjan, Marko Jakše, Janez Kardelj in Mateja Kavčič Sodobna družba se, neverjetno, še v 21. stoletju sooča z idiosinkrazijo stereotipov: LGBT aktivizem, avtizem, migrantski valovi, fetišizem, zasvojenosti, teorije zarote in manična psihofizična stanja so le nekateri izmed njih. Še danes nismo naredili razumskega koraka proti bolj odprti družbi, ki bi stereotipe zamenjala z znanstvenimi dokazi: V resnici smo v obdobju pandemije več kot očitno zabredli v siva močvirja intelektualnega kvazi-prestiža socialnih omrežij, s pomočjo katerih so moderni spletni geniji pograbili priložnost za predstavitev lastnih homeopatskih in new-agevskih idej. Sodobne pošasti za pranje nedoletnih možganov so nadomestile psihopate, institucionalizirane norce in nadomestne morilce ter s pomočjo socialnih mrež ter dostopnostjo vsakovrstnih informacij docela zabrisali mejo med znanostjo, dejstvi in fikcijo. Izbor umetnikov temelji na predstavitvah srhljivosti, groze in splošne grotesknosti skozi umetniški pogled ustvarjanja; gre predvsem za vizualna umetniška dela, ki nas popeljejo skozi svet pošastnih prikazni, demonov in »frikov« ter občutka strašljive nočne more, ki nas dandanes spremlja celo v resničnem življenju: včeraj covid, danes vojna, kaj nas čaka jutri? kuratorica Nina Jeza

LAURITS JONGEJAN: SVETIŠČE SVETEGA STRAHU / A SHRINE OF SACRED FEAR

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. april ― Svetišče svetega strahu je zvočna instalacija, ki kombinira mehanične in digitalne elemente. Delo deluje kot avtomat brez neposredne zmožnosti za človeško interakcijo. Delo ne predstavlja vmesnika, ampak stroj, ki je fizično in metaforično osredotočen na lastno središče.Osem medeninastih plošč, ki obdajajo notranje jedro, deluje kot glavni vir zvoka za skladbo in kot nekakšna simbolna zaščita za notranje delovanje.V središču instalacije računalnik aktivira mehansko delovanje in ustvari skrivnostno zvočno izkušnjo, ki združuje digitalno natančnost in silno akustično delovanje. Kompozicija črpa navdih iz tradicionalnih japonskih šintoističnih svetišč, ki učijo, da se lahko v fizičnem objektu nahaja sila ali duh. Digitalna tehnologija se tukaj uporablja kot izhodišče za poenostavljeno obredno nastavitev in omogoča sodobno relevantno izkušnjo, ustvarjeno za sedanjost namesto za preteklost. 'Svetišče svetega strahu' tematizira uporabo misticizma v sodobnem svetu, strah na individualni ravni, hkrati pa tudi romantizira samozadovoljstvo. ‘A shrine of Sacred Fear’ is sound installation combining mechanical and digital elements. The piece functions as an automaton with no immediate capacity for human interaction. The piece dont present an interface, but rather a machine centred both physically and metaphorically around its own midpoint. The eight brass plates enclosing the inner core function both as the main sound source of the piece, and as a kind of symbolic protection for the inner workings. At the center a computer activates the mechanical workings, creating an enigmatic sonic experience combining digital accuracy with an acoustic vigorous performance. The piece draws inspiration from traditional Japanese shinto shrines, in which a force or spirit can be housed in a physical object. Using digital technology as the starting point for a simplistic ritual setting, allows for a contemporarily relevant experience created for the present instead of the past. ‘A Shrine of Sacr
še novic